Vsaka zgodba ima svoj začetek, in tudi naša ni nič drugačna. A priznam, ni bila vedno sanjska – daleč od tega. Začetki so bili polni vzponov in padcev, trenutkov obupa, a prav to je tisto, kar daje našemu projektu dušo.
Sem človek z glavo polno idej in željo po ustvarjanju brez meja. A kljub temu vem, da ne moreš vseh sanj uresničiti – bodisi zaradi časa, denarja ali preprosto zato, ker ne začneš na pravem mestu. A vseeno: ena stvar je bila vedno jasna – brez podpore mojega moža Roberta bi verjetno ostala samo pri idejah. On je tisti, ki verjame v moje sanje, tudi ko se sama včasih zalotim v dvomih ali se preprosto izgubim v izvedbi.
Prvi koraki v svet mila
Naše prvo milo sva seveda izdelala skupaj. To je bil resnično poseben projekt, nekaj, kar nama je obema prineslo nepozabno izkušnjo. Robertova vztrajnost je na koncu vedno obrodila sadove – najin prvi izdelek, Coffee Grande, je bil popoln eksperiment. Sestavine sva bolj ali manj pobrala kar iz domače zaloge, a končni izdelek je bil čudovit. Milo je dišalo božansko, in ta uspeh nama je dal še več zagona za ustvarjanje. In ker je bil Robert tisti, ki je izbiral imena, me je vedno znova presenetil s svojo kreativnostjo. Coffee Grande je bil zgolj začetek, in pri vsakem novem izdelku sva pustila delček najine zgodbe in ustvarjalne energije.
Posebno mesto pa ima v mojem srcu tudi ime žoajfa, ki ga je izbral Robert. Ker sva oba iz Prekmurja, a iz različnih delov – jaz iz Markovskega, on pa iz Goričkega – se tudi naše besede in izrazi precej razlikujejo. V naših krajih milu pravimo žoajfa, in Robertu se je to ime zdelo zelo domače in pristno, zato sva se odločila, da bo to ime najinih mil.
Od zabave do resnosti
Čeprav sem jaz tista, ki rada sanjam in ustvarjam, je Robert tisti, ki skrbi, da se sanje spremenijo v resničnost. Pripravil mi je kalupe, pomagal pri naročanju sestavin, in skupaj sva zakorakala v ta svet ustvarjalnosti. A moj pristop je bil vedno – kot že vse v življenju – nekoliko “na glavo”. Namesto da bi začela preprosto, sem šla takoj »čez zid«. Spomnim se prvih neuspehov – ko se je masa strdila, še preden je šla v kalup, ali ko je milo po staranju izgubilo vonj. Robert je rekel, da moja mila izgledajo kot pecivo, kar me je vedno nasmejalo in me spodbudilo k izboljšavam.
Učenje iz napak
Največ sem se naučila prav iz neuspehov. S prijatelji, ki so na začetku prejeli moja mila kot darila, sva pripravila anonimne ankete, kjer so lahko brez olepšav podali svoje mnenje. Te povratne informacije, pa tudi Robertove kritike, so bile ključne za to, da so moja mila danes takšna, kot morajo biti.
Podpora, brez katere ne bi šlo
Robert je vedno moja največja podpora in kritik – in to mu moram res priznati. Ko sem se smilila sama sebi, je on v enem vikendu postavil celotno spletno stran, brez katere bi najin projekt še vedno stal na mestu. On je pravi ekspert za te stvari, medtem ko jaz odlašam in se občasno izgubljam v izgovorih. Kljub vsem mojim občasnim izpadom potrpljenja je on tisti, ki vztraja in mi vedno znova pokaže, da na pol izvedene sanje preprosto nimajo smisla.
Ustvarjalnost brez meja
Danes, ko gledam nazaj, sem ponosna na vse, kar sva ustvarila. Vsak izdelek nosi svojo zgodbo, in vsak je rezultat trdega dela, eksperimentiranja in učenja. Najina pot ni bila lahka, a prav to jo dela posebno. Coffee Grande, najino prvo milo, je še danes simbol tega, kako lahko iz preprostega hobija zraste nekaj več – če le verjameš vase in imaš ob sebi ljudi, ki te podpirajo.
Čeprav me čaka še veliko dela – od fotografiranja, opisovanja izdelkov, do razvoja novih idej – me ta izkušnja uči, da brez vztrajnosti, samokontrole in kreativnosti ni pravega uspeha. In kot pravijo: »Življenje je kot milo – včasih zdrsne iz rok, a z vztrajnostjo ga spet ujameš.«
Hvala, ker ste del te zgodbe. Vaša podpora mi pomeni vse!
